Zvočna kartica

Iz MaFiRaWiki

Vsebina

Zvočna kartica

Prvi računalniki so spravili iz sebe le en glas - bip, predvsem kot opozorilo. Računalnik je lahko spreminjal frekvenco in trajanje tega zvoka, ni pa imel vpliva na jakost in ni mogel tvoriti dodatnih zvokov.

Kasneje so za prve računalniške igrice razvili glasbo, za katero so uporabili zvoke različnih frekvenc in trajanja.

V 80.letih 20.stoletja so se stvari začele spreminjati. Danes lahko računalnik zajame in analizira zvoke, pa tudi ustvari 3-D zvok, ki se spreminja s položajem igralca v igri.

Zvočna kartica je posrednik med računalnikom, ki komunicira digitalno in svetom okoli njega, ki komunicira analogno.

Osnovne komponente

Najbolj osnovna zvočna kartica je tiskano vezje, ki vsebuje:

  • analogno-digitalni konverter (ADC),
  • digitalno-analogni konverter (DAC),
  • ISA ali PCI vmesnik, ki povezuje kartico z matično ploščo,
  • vhodno-izhodne povezave za mikrofon in zvočnike.

Vzemimo, da želimo posneti svoj glas. Mikrofon priključimo na računalnik (torej na zvočno kartico) in vanj govorimo. ADC pretvori analogni zapis našega glasu v digitalni. To naredi tako, da zvočni zapis razseka na kratke intervale. Število meritev na sekundo se imenuje frekvenca vzorčenja. Večja ko je, več podatkov dobi računalnik, bolj natančno je zvočni val opisan.

--LidijaBabic 17:58, 16 september 2006 (CEST)

Slika:Zvočna kartica.jpg

Frekvenca vzorčenja

Ta ponazarja, kolikokrat na časovno enoto (ponavadi sekundo) iz vhodnega signala vzamemo vzorce, ki jih nato pretvorimo v digitalno obliko. Danes velja, da je 44,1 kHz dovolj za zelo visoko kakovost zvoka pri kasnejši ponovni pretvorbi v analogno obliko. Kartice poleg te vrednosti navadno podpirajo vsaj še frekvence vzorčenja 22,05 in 11,025 kHz, kar je prostorsko bolj ekonomično, a precej manj kakovostno. Boljše zvočne kartice omogočajo večje število korakov pri izbiri frekvence vzorčenja in s tem boljše prilagajanje potrebam uporabnika.

vir

www.robptuj.si

Osebna orodja