Seminar

Iz MaFiRaWiki

Seminar razumemo kot delo, sestavljeno iz dveh kosov:

  • Staro znanje + prejeta informacija = novo znanje

Običajno na seminarju damo poslušalcem oziroma bralcem novo informacijo. To pomeni, da preštudiramo neko snov, rešimo kakšen problem, odkrijemo kaj novega, kar občinstvu še ni poznano in to novo spoznanje prikažemo v seminarski obliki.

  • Viri

Pisni izdelek pripravimo tako, da ga lahko zainteresirani bralec uporabi tudi kdaj kasneje. Zato najprej premislimo, kakšno znanje lahko od bralca pričakujemo. Najbolje je, da predpostavljeno znanje zajamemo v pisnih virih (knjigah, člankih). V uvodu jasno povemo, kakšno znanje bralca predpostavljamo in kam gre lahko bralec takšno znanje poiskat. Seveda pri tem ne smemo pretiravati, Če je npr. naš pisni izdelek namenjen študentom, lahko predpostavimo, da poznajo običajno srednješolsko snov, da razumejo slovensko, itd. Če se sklicujemo na vire v tujih jezikih (npr. angleščina) lahko predpostavimo, da bralec dobro razume angleško in ni potrebno navajatu učbenikov angleščine.

  • Ločevanje vsebine in oblike

Pri pripravi seminarja ločimo vsebino od oblike. Enako vsebino lahko prikažemo v različnih oblikah. Pogosto je oblika odvisna od izbire orodja za oblikovanje.

  • Strukturiranje pisnega izdelka

Pisni izdelek gradimo v iteracijah, strukturirano, od zgoraj navzdol. Na vsaki ravni enoto razdelimo na manjše enote (Knjiga -> poglavja, poglavje -> odsek, odsek -> odstavek, stavek -> besede, beseda -> znaki)

  • Uvod
  • Jedro
  • Zaključek
  • Dodatki
  • Oblikovanje
  • Sklici
  • Kazalo
  • Dopolnjevanje in popravljanje napak

Oporne točke za pripravo predavanja

  • Tempo. Če predavanje poteka prehitro, poslušalci zgubijo stik s predavateljem

in ne morejo več slediti predavanju. Če pa poteka prepočasi, se dolgočasijo in zgubijo pozornost.

  • Ohranjanje stika s poslušalcem. Predavatelj mora ohranjati stik s poslušalcem.

V ta namen lahko uporablja tudi razne retorične tehnike, npr. humor, pretiravanje, analogije, primerjave iz vsakdanjega življenja, vprašanje, sodelovanje občinstva, itd.

  • Aktivno sodelovanje sprejemnika. Za razliko od pisne komunikacije, ki

poteka enosmerno, od pošiljatelja k (lahko tudi anonimnemu) sprejemniku, je pri ustni komunikaciji nujno sodelovanje sprejemnika. Če sprejemnik ne sodeluje, je takšna komunikacija lahko popolnoma jalova.

  • Povratna zanka. Pri ustni komunikaciji moramo občasno aktivirati povratno

zanko, s katero dosežemo, da poslušalci akitvno posežejo v predavanje z vprašanji, komentarji ali na kakšen drugačen način aktivno sodelujejo. S povratno informacijo lahko predavatelj ugotovi, ali je tempo primeren.

  • Primerna uporaba avdiovizualnih sredstev.
  • Poudarek ključnih točk in zanemarjanje manj pomembnih točk.
  • Malo novih pojmov. Če vpeljemo preveč novih pojmov, se poslušalec zgubi.
  • Izbira primernih zgledov. Izreki morajo biti podprti s primernimi aplikcajimi

in zgledi. Med njimi morajo biti tudi za poslušalce znani zgledi, tako da se počutijo domače.

Orodja za pripravo pisne komunikacije

  • Svinčnik, papir, barvice, radirke, ravnilo, ...
  • Digitalni fotoaparat
  • Urejevalnik besedil (TextPad)
  • Oblikovalnik besedil (Word, Latex, HTML, Wiki)
  • Priprava slik (različna orodja)
  • Priprava prezentacije (Powerpoint, Beamer, Wiki)

Glej tudi

Osebna orodja