SSD

Iz MaFiRaWiki

Vsebina

SSD - naslednja generacija trdih diskov

Solid State Disk
Enlarge
Solid State Disk

Trdi diski bodo verjetno prej ali slej izumrli, nadomestili jih bodo pomnilniški diski SSD (Solid State Disk - t.im. Kompaktni Pogon) - vsaj tako zatrjujejo izdelovalci, ki to potrjujejo s tem, da je že nekaj časa moč kupiti prenosne računalnike, ki take diske tudi že čisto zares vsebujejo. Danes SSD diske že moč kupiti kot komponente.

Diski SSD, ki temeljijo na tehnologiji flash, lahko uporabljajo dva tipa pomnilnih celic NAND-MLC (Multi Level Cell) in SLC (Single Level Cell). Prvi tip polnilnika v eni sami celici hrani tri ali celi več bitov, zato je cenovno ugodnejši, vendar porabi več električne energije, je počasnejši in zdrži manj pisalnih ciklov. Pomnilne celice SLC po drugi strani hranijo le po en bit, vendar so zato veliko hitrejše in bolj zaneslive - žal tudi dražje, saj potrebujemo več celic za hranjenje enake količine podatkov.

Najnovejši modeli SSD diskov so postali hitri tudi pri zapisovanju podatkov. To omogoča interna tehnologija, ki je podobna RAID 0 oz. stripingu pri trdih diskih.

Mejnik v bližnji prihodnosti

Najbolj pričakovani mejnik v bližnji prihodnosti so torej diski, v celoti sestavljeni iz bliskovnega pomnilnika. Če so prve naprave uporabljale pomnilnik tipa NOR, pa so se kasneje zaradi nižje cene ter višje kapacitete in hitrosti premaknili na tip NAND. Edina slabost slednjega je da ne omogoča neposrednega dostopa do katerekoli pomnilne lokacije, temveč se je treba ukvarjati z bloki podatkov, velikimi več tisoč ali milijonov bitov. SSD-diski so zaradi svojih prednosti: neverjetna hitrost pri dostopu do naključnih podatkov, ter predvsem zanesljivost v težkih pogojih (teren) že vrsto let prisotni v specializiranih nišah (vojaška letalska in vesoljska industrija).

Primerjava med klasičnimi Trdimi diski

Prednosti

SSD diski prinašajo veliko plusov v primerjavi s klasičnimi trdimi diski. Ker ne vsebujejo mehanskih delov, veliko bolje prenašajo udarce in tresljaje. Imajo daljšo življenjsko dobo, ne povzročajo hrupa, obenem pa so zaradi uporabe DRAM čipov namesto magnetnih plošč skrčeni na precej manjše dimenzije. Še ena prednost uporabe DRAM čipov je ta, da ni časovnih izgub zaradi premikov mehanskih delov. To pa precej botruje nižjim dostopnim časom. Kljub vsem bonitetam pa »pokasirajo« svoj davek z večjo porabo električne energije.

Slabosti

Cena

Cena in kapaciteta sta brez dvoma v ospredju. Medtem ko nas bo danes 32 GB SSD-disk stal okoli 500 evrov, bomo za mobilni trdi disk kapacitete 100 GB odšteli manj kot 80 evrov! To pomeni, da je razlika v ceni na vsak megabajt kapacitete večja kot za faktor 15x.

Kapaciteta

Tudi glede kapacitete ima mehanski trdi disk veliko prednost, saj jih bliskovni pomnilnik ne bo ujel vrsto let. Proizvajalci trdih diskov so v zadnjih letih pokazali, da so zmožni podvajati kapaciteto vsakih 12 mesecev, in čeprav je pri bliskovnem pomnilniku ta čas krajši, obstoječa prednost mehanskih diskov zagotavlja vsaj štiri leta prednosti (v tem času pa bodo proizvodnjo bliskovnega pomnilnika zagnali tudi proizvajalci mehanskih diskov.

Življenska doba

Upoštevati pa velja tudi življenjsko dobo SSD-diska oziroma pomnilniške celice tipa NAND. Ta (odvisno od kakovosti/cene) omogoča med 100.000 in 300.000 ciklov zapisa (branj je lahko neomejeno), kar pomeni, da se tak medij po določenem času izrabi. Zato imajo vsi SSD-diski že vgrajene algoritme, ki porazdeljujejo zapise, tako da so vse celice obremenjene enako – po podatkih, ki jih ponuja SanDisk, lahko ob vsakodnevnem zapisu 100 GB podatkov tak disk deluje več kot 10 let.

Hitrost zapisovanja

Slabost trenutne generacije SSD-diskov je tudi hitrost zapisovanja na naključna mesta, saj je brisanje celih blokov podatkov razmeroma počasno.

Občutljivost

SSD-diski so občutljivi na določene dejavnike: nenadna izguba elektrike napajanja ter elektrostatični sunki in celo magnetna polja (mehanski diski skrivajo podatke znotraj faradejeve kletke).

Današnja generacija

Današnja generacija SSD-diskov ne ponuja veliko merljivih prednosti pred mehanskimi. Tako je WD (Western Digital) izmeril, da je razlika v času nalaganja OS 8 %; pri avtonomiji baterije pa le nekaj minut oz. 2 % ...

Trenutni znani ponudniki SSD-diskov so: Adata, SanDisk, SuperTalent, Transcend, pqi, PNY, Samsung, SimpleTech …

Danes neposredno lahko kupimo le redke SSD-diske – več ali manj so na voljo le prek OEM-kanala proizvajalcem računalnikov oz. konkretneje prenosnikov. Modele z SSD- diski tako najdlje časa ponujata Samsung in Dell, medtem ko drugi, vključno z večino azijskih proizvajalcev, svoje ponudbe pripravljajo za naslednje leto, ko naj bi se vsaj tisti najmanjši uporabni SSD-diski (32 GB) pojavili tudi v srednjem cenovnem razredu prenosnikov.

Uporabnost zunaj prenosnikov

SSD bo sčasoma prišel tudi v namiznike – nekaj izdelkov je že na voljo: Ameriško podjetje Fusion-IO ponuja ioDrive ki ima kar 640 GB prostora in je namenjen za zahtevne grafične in video uporabnike.

SSD-diski se začenjajo seliti tudi v strežniška okolja. Slednje ni nobeno presenečenje, saj za razliko od klasičnih diskov z magnetnimi ploščami porabijo bistveno manj energije in se manj segrevajo. Ovira za večji pohod na strežniška okolja pa je relativno majhna kapaciteta. Zato so Samsungovi inženirji pripravili novo različico SSD-diskov, namenjenih strežniški rabi. Diski uporabljajo tehnologijo SLC, ki pa so jo razvojniki dodobra pohitrili (novinici so enkrat hitrejši od namiznih različic), tako da sedaj podatke prebirajo s 100 MB/s, zapisujejo pa z 80 MB/s. Samsung tudi trdi, da gre za najbolj zelene diske ta hip, saj med delovanjem porabijo vsega 1,25 W energije, v mirovanju pa se poraba zniža na vsega 0,3 W. Diski bodo sprva na voljo le v kapacitetah 32 in 64 GB, kasneje pa nameravajo ponuditi tudi več prostora.

Kaj nas čaka po SSD diskih?

Že vrsto let se govori o hologramskem zapisovanju, in čeprav je precej narejeno, gre v glavnem za namen arhiviranja (kot optični disk) in ne neposrednega dostopa, kot je to potrebno v primeru trdih diskov. Zelo obetavna za čas med 5 do 10 let pa je tudi organska nanotehnologija – veliko se je pred leti že govorilo o tehnologiji živih »nanokončičev« – ki bi jih v primeru, da želimo na mesto zapisati enico, osvetlil z blagim laserjem in tako povzročil rast, ko pa bi želel zapisati ničlo, bi z močnejšim laserjem zažgal končič… Stvar je še vedno v eksperimentalni fazi, igrajo pa se tudi z molekulami bakterij in virosov in podatke že uspešno prenašajo tudi preko več generacij potomcev. Vse metode dosegajo neverjetne kapacitete in hitrosti zapisovanja.

[1] www.monitor.si [2] en.wikipedia.org

Osebna orodja