Razlike med Windows XP in Windows 2003

Iz MaFiRaWiki

Microsoftov operacijski sistem Windows je v zadnjih letih daleč najbolj priljubljen operacijski sistem za osebne računalnike, saj ima skoraj 90-odstotni tržni delež. Prva različica tega sistema je bila predstavljena leta 1985 kot nadgradnja Microsoftovega operacijskega sistema DOS. V družino izdelkov Windows sodi več operacijskih sistemov, ki se med seboj razlikujejo tako po zmožnostih kot po sami arhitekturi. V zadnjih različicah gre za 32- ali 64-bitni večopravilni večuporabniški operacijski sistem. Leta 2001 predstavljeni sistem Windows XP je na voljo v dveh različicah: Windows XP Home Edition je namenjena predvsem domačim uporabnikom, Windows XP Professional pa ponuja nekoliko več zmožnosti; med njimi najbolj izstopa podpora dvoprocesorskemu delovanju in naprednejše zmožnosti povezovanja v omrežje, namenjena pa je rabi v podjetjih.

Windows XP obsega grafično okolje Luna, ki ima v primerjavi s predhodnimi uporabniškimi vmesniki nekoliko spremenjeno delovno okolje. Najopaznejša sprememba je uporaba agresivnejših barv, s katerimi okolje deluje bolj barvito, poleg tega pa omogoča tudi posnemanje nekaterih tridimenzionalnih učinkov (npr. senc) na sicer dvodimenzionalnem namizju. Microsoft se je v novem okolju nekoliko odmaknil od standardne zasnove namizja (ki ga najdemo npr. pri Mac OS in Linuxu): uporabniški vmesnik nekoliko več pozornosti posveča opravilom nad elementi namizja kakor pa samemu namizju. Tako je v oknih poleg elementov na voljo tudi seznam najpogostejših opravil, ki jih lahko izvedemo nad elementi. Uporabniški vmesnik je v okolju Windows doživel zadnje temeljitejše spremembe s predstavitvijo sistema Windows 95 (leta 1995). Gre za vmesnik, ki je rabil kot referenca večini današnjih uporabniških vmesnikov. Podoben je IBMovemu vmesniku Workplace Shell, ki je bil prvič uporabljen leta 1992 v sistemu OS/2 2.0. Sestavlja ga namizje, na katerem imamo odprta okna s programi, in opravilno vrstico, na katerem je seznam odprtih oken in menu, na katerem so zbrane ikone za poganjanje programov.

Windows je operacijski sistem, v katerem so posamezni sestavni deli močno povezani med sabo in jih ne moremo zamenjati, v sam operacijski sistem pa sodi še cel kup programov, ki so z operacijskim sistemom bolj ali manj neločljivo spojeni. Ločnice med jedrom in grafičnim okoljem ni, oziroma je za uporabnika nevidna. V operacijski sistem so vdelani spletni brskalnik (Internet Explorer), predvajalnik večpredstavnih datotek (Windows Media Player), program za takojšnje sporočanje (Windows Messenger), program za elektronsko pošto (Outlook Express)... Zaradi vključitve čedalje večjega števila namenskih programov v operacijski sistem je Microsoft že nekaj let deležen kritik konkurentov, ki menijo, da z vključevanjem programov, ki s samim delovanjem sistema nimajo neposredne povezave, v operacijski sistem s trga izriva konkurenco. Rezultat pritožb je bilo tudi nekaj sodnih postopkov proti Microsoftu, a jih je podjetje doslej razrešilo s plačilom odškodnin.

Windows XP je na voljo tudi v nekaj posebnih različicah: Windows XP Media Center Edition je namenjena večpredstavnim računalnikom, ki naj bi svoj prostor namesto na pisalnih mizah našli v dnevnih sobah uporabnikov. Windows XP Tablet PC Edition je namenjena tabličnim računalnikom. Windows XP Embedded pa najdemo v vgradnih napravah, kot so informacijski kioski, bankomati in telefoni VoIP. Značilnost vseh različic Windows XP je, da se od osnovne različice nekoliko razlikujejo po uporabniškem vmesniku, medtem ko je jedro skoraj povsem enako, tako da ne gre za ločene operacijske sisteme, temveč bolj za sisteme z dodatno preobleko, ki Windows XP prilagodijo določenim vrstam naprav. Vse omenjene različice so na voljo le v navezi s primerno strojno opremo, tako da jih ne moremo kupiti samostojno. Vgradnim napravam je namenjena tudi družina sistemov, ki temelji na jedru Windows CE, med njimi pa je najbolj razširjen sistem Pocket PC, namenjen ročnim računalnikom.

Sistem Windows ni na voljo le v različicah za osebne računalnike in delovne postaje. Microsoft ponuja tudi dokaj obsežno paleto strežniških izdelkov, zadnja različica strežniškega operacijskega sistema pa je Windows Server 2003. Na voljo je v štirih različicah, najzmogljivejša različica, Datacenter Server, pa teče na največ 32 procesorjih. Gre za nekoliko nadgrajen operacijski sistem (jedro temelji na Windows XP) z dodatnimi strežniškimi programi in orodjem za nadzor uporabnikov. Microsoft se je v zadnjih letih sicer usmeril predvsem na arhitekturo x86 in opustil razvoj operacijskih sistemov za nekatere druge procesorske arhitekture (npr. Alpha), v zadnjem času pa je predstavil različice svojih operacijskih sistemov za 64-bitne procesorje.

Razlike

Razlike med strežniškimi operacijskimi sistemi in operacijskimi sistemi za osebne računalnike so na prvi pogled majhne. Uporabniški vmesnik je navadno enak ali vsaj zelo podoben, razlik pa ni niti v načinu dela. V notranjosti sistema pa se skrivajo pomembne razlike, saj gre za programsko opremo, namenjeno povsem drugačni rabi.

Strežniški operacijski sistem je v osnovi sestavljen podobno, kot je sestavljen operacijski sistem za domače računalnike. Sestavlja ga jedro, ki skrbi za osnovne funkcije, uporabniški vmesnik, prek katerega ga uporabnik nadzoruje, in gonilniki, s katerimi v operacijskem sistemu podpremo dodatne naprave. Razlika pa je v načinu delovanja. Strežniški operacijski sistemi so navadno namenjeni računalnikom z več procesorji, več in zmogljivejšim pomnilnikom, hkrati pa morajo omogočati priklop več uporabnikom, katerih programi se izvajajo sočasno. Na XP pro ali win 2k se lahko hkrati poveže največ 10 uporabnikov, na strežniških različicah pa te omejitve ni. Optimizirani so za strežbo - datotek, programov, zbirk podatkov, elektronske pošte ...

Pri strežniških operacijskih sistemih, ki tečejo v več procesorjih, imamo na voljo dva načina poganjanja operacijskega sistema: asimetričnega in simetričnega. Pri asimetričnem delovanju je en procesor namenjen poganjanju operacijskega sistema, medtem ko na drugih procesorjih obdelujemo procese preostalih programov. Pri simetričnem delovanju se poganjanje operacijskega sistema porazdeli simetrično med vse procesorje, preostanek moči vsakega procesorja pa je namenjen poganjanju programov.

Razlike med operacijskimi sistemi za osebne računalnike in za strežnike so tudi v delu s pomnilnikom. Strežniški operacijski sistemi navadno omogočajo naslavljanje večjega pomnilniškega obsega: v računalnik lahko vgradimo večji pomnilnik, zmogljivejše diske, razdelki na diskih so lahko večji, prav tako je največja dovoljena velikost datoteke večja kakor pri namiznih operacijskih sistemih.

Strežniški operacijski sistemi se od osebnih razlikujejo tudi po dodatnih funkcionalnostih. Navadno ponujajo strežbo datotek in drugih sredstev (tiskalnikov, programskih storitev) prek podprtih omrežnih protokolov (to sicer znajo danes tudi namizni OS, vendar v manjši meri). V današnjih strežniških operacijskih sistemih so ključnega pomena imeniške storitve (directory services), nadgradnja domenskega koncepta združevanja računalnikov v krajevna omrežja. Določujejo vse, od overjanja in avtorizacije uporabnikov, do načina izvajanja programov, omrežnih povezav in tako naprej. Takih namenskih zmožnosti pa je v strežnikih še več.

Sestavni del strežniškega operacijskega sistema so tudi dodatna orodja za nadzor in nastavljanje v omrežju. Tako strežniški operacijski sistemi navadno omogočajo nadzor na daljavo nad odjemalci, pa tudi nad strežnikom. Priložena so orodja za nadzor nad uporabniki in skupinami uporabnikov. Posameznim uporabnikom lahko tako dodeljujemo in odvzemamo pravice, določamo kvoto diskovnega prostora...

Seveda pa imajo strežniški sistemi v primerjavi z namiznimi operacijskimi sistemi tudi nekaj slabosti. Navadno v strežniških sistemih niso podprte vse večpredstavne zmožnosti sodobnih računalnikov. Gonilniki za grafične kartice v strežniških operacijskih sistemih navadno ne podpirajo sodobnega 3D pospeševanja, prav tako nimajo grafičnih knjižnic, ki so sestavni del namiznih operacijskih sistemov.

Strežniškim sistemom so pogosto priloženi tudi dodatni strežniški programi, tako da lahko že ob namestitvi strežniškega OS namestimo tudi spletni in poštni strežnik, orodje za skupinsko delo in podobne danes že skoraj nujne elemente omrežja.

Osebna orodja