Particija

Iz MaFiRaWiki

Particioniranje pomeni razdelitev fizičnega nosilca podatkov (npr. trdega diska, USB-ključa...) v različne logične enote. Na ta način lahko namestimo na en nosilec podatkov več različnih operacijskih sistemov, kljub temu da uporabljajo različne datotečne sisteme.

Alternativa particioniranju je pri nekaterih operacijskih sistemih fleksibilnejši Logical Volume Manager / Logical Volume Management.

Vsebina

Namen

Particije "izdelamo" v particijski tabeli MBR-ja (Master Boot Record), ki se nahaja na nosilcu podatkov. Tu se beležijo informacije o startu, koncu, tipu in zmožnosti boot-a particij.

V MBR lahko vnesemo največ 4 particije. Ena od teh je lahko razširjena particija. Razširjena particija služi kot okvir za različno število t.i. logičnih particij (logičnih pogonov). Moderni sistemi obravnavajo primarne in logične particije enako.

Za uporabo nosilca podatkov, s katerega lahko bootamo, moramo napraviti vsaj eno primarno particijo.

Razlogi za uporabo večih particij:

  • več operacijskih sistemov: Particije dovoljujejo namestitev večih operacijskih sistemov na enem trdem disku.
  • datotečni sistem: Ker ima vsaka particija svoj datotečni sistem, lahko s particioniranjem ločimo različne datotečne sisteme.
  • organizacija: Svoje podatke lahko shranimo na različne particije, glede na namen. Tako lahko sortiramo sistemske datoteke, uporabniške programe in podatke uporabnikov na različne particije, kar na primer pripomore k varnosti podatkov.
  • varnost podatkov: Če na datotečnem sistemu ene particije pride do napake, ponavadi druge particije ostanejo nepoškodovane.

Razširjena particija

Razširjena particija je kot neke vrste okvir za logične pogone. Operacijski sistem jo običajno ne prikazuje kot posamezno particijo, temveč služi le kot "posoda" za logične pogone.

Vsota velikosti vseh particij v okviru razširjene particije ne more biti večja kot razširjena particija sama. Zato je razširjena particija le virtualni element nosilca podatkov. Razširjena particija lahko teoretično vsebuje poljubno število logičnih pogonov, omejitve obstajajo načeloma v okviru omejitev konkretnega operacijskega sistema.

Dostop in uporaba

Sistema DOS in Windows uporabljata za particije oz. logične pogone ponavadi črke za posamezni pogon(C:, D: ipd.). S temi oznakami poimenujemo največ 24 particij. Latinska abeceda ima 26 črk, od katerih sta A: in B: rezervirani za disketne pogone. Omejitev na eno primarno enoto ne velja za Windows NT.

Pri Windows-ih, ki temeljijo na NT-jih (od verzije 5.0 dalje) lahko pozabimo na označevanje pogonov s črkami in particijo priključimo na seznam druge particije.

Pri Unix-u ali podobnih operacijskih sistemih particije vključimo v drevesno strukturo (mountanje). Pod Linux-om so particije oštevilčene. Če je trdi disk označen z npr. /dev/hda, se prva particija imenuje /dev/hda1, druga pa /dev/hda2 itd.

Logične particije se začnejo s številko 5, tako da je /dev/hda5 prva in /dev/hda6 druga logična particija trdega diska /dev/hda. Slika:Partition.jpg

Glej tudi

Osebna orodja