Paket (Java)

Iz MaFiRaWiki


Vsak javni razred v Javi mora biti zapisan v lastni datoteki izvorne kode. Očitno se takih datotek v malo bolj razčlenjenem programu nabere cel kup. Za večjeo preglednost datoteke organiziramo v enote, ki jim pravimo paketi (angl. packages).

Paketi v Javi so poimenovani z imeni, ki jih lahko združujemo s pomočjo znaka pika .. Po dogovoru jih pišemo z malimi črkami. Imena standardnih paketov v Javi se začnejo z java ali javax. S stavkom import, ki ga zapišemo na začetku zunaj stavčnega bloka razreda, lahko uvozimo želene pakete, na primer:

 
import java.util.Date; //uvozimo en sam razred iz paketa
import java.sql.*; // uvozimo vse razrede paketa java.sql

Lastni paketi

Java je opremljena z bogato zbirko razredov, ki so urejeni po paketih, mi pa lahko mednje dodajamo svoje. Priporoča se, da za izhodišče poimenovanja paketov uporabimo obrnjeno lastno internetno domeno. Če delamo v podjetju z domeno podjetje.si, lahko naše pakete poimenujemo npr. si.paketi.pripomocki, si.podjetje.omrezje in podobno.

Razred spravimo v paket tako, da kot prvi programski stavek izvirne kode zapišemo stavek package:

 
package si.podjetje.podatki;
import java.util.*;
public class Oseba {
    //polno ime razreda je si.podjetje.podatki.Oseba
 
    //koda razreda
 
}

Da bo zgled deloval, moramo pravilno razvrstiti datoteko v mapo, in sicer v si/podjetje/podatki/Oseba.

Iskanje paketov

Java je dinamično okolje, ki samo poišče razrede, kadar jih potrebuje. Seveda pa ne more preiskovati celega datotečnega sistema, zato moramo pri razvrščanju kode upoštevati nekaj pravil.

Ime paketa se preslika v zaporedje podmap, ime razreda pa ustreza datoteki. Java lahko išče podmape in datoteke znotraj več izhodišč. Začetno izhodišče je trenutna delovna mapa. Drugo izhodišče pa je knjižnica izvajalnega okolja. Java od različice 1.2 dalje sama pozna položaj tega izhodišča, poleg tega pa izkorišča možnost arhiviranja. Javini arhivi so shranjeni v datotekah s podaljškom .jar (Java ARchive).

Za boljšo urejenost si izberemo eno ali več izhodišč, med katerimi so lahko tudi omrežne mape. Ta izhodišča potem posredujemo prevajalniku in izvajalnemu sistemu bodisi z določili v ukazni vrstici (kar je nerodno) bodisi z nastavitvijo sistemske spremenljivke CLASSPATH.

Ukazna vrstica v programu Windows bi se lahko glasila:
javac -classpath c:\document1\user\java; c:\java\lib\javalib.jar;.
Ločilo me izhodišči je podpičje (;).

Da nam seznama izhodišč ni potrebno vedno znova vnašativ ukazno vrstico, jih lahko shranimo v sistemsko spremenljivko CLASSPATH. Postopek je zelo podoben nastavitvi sistemske spremenljivke PATH, ki smo jo opravili pri namestitvi, le da je ime spremenljivke drugačno.

Windows NT/2000/XP/2003 imajo sistemsko pot skrito v nastavitvah nadzorne plošče (Control Panel). Sistemsko pot lahko preverimo in po potrebi popravimo s pomočjo nastavitve Sistem (System). V njenem okolju izberemo jeziček Dodatno (Advanced) in kliknemo gumb Spremenljivke okolja (Environment Variables) ter preverimo sistemsko spremenljivko CLASSPATH. Spremembe bodo tu opazne takoj, vendar le v na novo zagnanih programih.

Glej tudi

[Podrobnejši pregled]

Vir

  • Uroš Mesojedec, Borut Fabjan: Java 2 - temelji programiranja
Osebna orodja