Osnove grafične lupine KDE

Iz MaFiRaWiki

KDE (angl. K Desktop Environment, namizno okolje »K« – ta črka je sprva pomenila »Kool«, pozneje pa se je »osamosvojila« in avtorji danes zatrjujejo, da ne pomeni nič) je zmogljivo namizje za računalnike z operacijskim sistemom Unix. Njegova preprostost omogoča učinkovito izrabo zmogljivega operacijskega sistema. Namizje KDE se v marsičem zgleduje po okolju MS Windows, zato se bomo v njem hitro udomačili, brž ko spoznamo osnove MS Windows, v mnogočem pa spoštuje bogato dediščino delovnih postaj Unix. Bolj izkušeni uporabniki lahko, denimo, uporabljajo KDE po lokalnem omrežju ali internetu ter tako dosežejo oddaljene službene ali univerzitetne stroje, hkrati pa ohranijo prijazno okensko okolje, natanko tako, kot so ga vajeni.

Vsebina

Prijava v KDE

Pravice do dostopa si pridobimo, ko se računalniku predstavimo s svojim veljavnim uporabniškim imenom in skritim geslom.

Prijava v Linux z namizjem KDE
Enlarge
Prijava v Linux z namizjem KDE

Če je naš sistem nastavljen za grafično prijavo, bomo po zagonu videli zaslon z zgornje slike. Denimo, da nas sistem pozna pod imenom metka. V polju z uporabniškim imenom vpišemo metka in vnos končamo s pritiskom tipke Enter. Nato nas sistem s pozivnikom Password: vpraša po skrivnem geslu. Ko to geslo vpisujemo, se na zaslonu zaradi varnosti ne izpisujejo vneseni znaki gesla, celo nič se ne izpisuje, da bi iz dolžine vnesenega gesla opazovalec ne mogel pridobiti koristne informacije. Tako nam gesla, škileč čez ramo, ne more nihče ukrasti. Vnos gesla zaključimo s pritiskom tipke Enter. Značilni zaslon namizja KDE si lahko ogledamo na spodnji sliki.

Sestavni deli namizja
Enlarge
Sestavni deli namizja

Videz namizja

Pri seznanjanju z namizjem KDE bomo najprej spoznali osnovne gradnike, da bomo sploh vedeli, o čem se pogovarjamo.

Ob zagonu namizja KDE se na zaslonu izrišejo različni deli:

• pult z različnimi vstavki, ob spodnjem robu zaslona,

• ikone z imeni programov, imenikov in datotek,

• okna odprtih programov,

• podlaga.

Miška

Večino delov namizja obvladujemo z našo poglavitno zaveznico: miško. Z njo premikamo kazalec, izbiramo besedilo ali slike ter potrjujemo ukaze. Miška ima bodisi dve bodisi tri tipke, z njo pa lahko izvedemo podobne operacije, kot v MS Windows:

• klik (angl. click); pritisnemo in izpustimo levo tipko mirujoče miške. S klikom povemo, da želimo pognati program, uporabiti ukaz ali izbiro, na katero kaže kazalec miške. Včasih pravimo temu tudi pokaži in klikni (angl. pointandclick).

• desni klik (angl. rightclick); pritisnemo in izpustimo desno tipko miške. To se uporablja za prikaz dodatnih možnosti za delo s predmetom, ki ga kliknemo.

• srednji klik (angl. middleclick); uporabimo srednjo tipko miške ali levo in desno hkrati, če imamo miško z dvema tipkama.

• povleci in spusti (angl. drag anddrop); držimo pritisnjeno levo tipko in vlečemo miško po površini, ne da bi tipko spustili. Ko pride kazalec na želeno mesto, tipko izpustimo.

• dvojni klik (angl. doubleclick); dvakrat zapored kliknemo s čim krajšim časovnim razmikom. Včasih uporabljamo miško tudi v kombinaciji s katero od običajnih tipk (na tipkovnici). Datoteko v upravljalniku datotek Konqueror, dodamo k že izbranim tako, da pritisnemo tipko Ctrl in jo držimo pritisnjeno, nato pa ikono datoteke še kliknemo z miško.

Včasih uporabljamo miško tudi v kombinaciji s katero od običajnih tipk (na tipkovnici). Datoteko v upravljalniku datotek Konqueror, dodamo k že izbranim tako, da pritisnemo tipko Ctrl in jo držimo pritisnjeno, nato pa ikono datoteke še kliknemo z miško.


Pult

Pult (angl. panel) je eden izmed največkrat kliknjenih delov zaslona. Pult je podolgovat pravokotnik na dnu zaslona, v katerem so ikone pogosto rabljenih orodij, uporabnih programov ali menujev.

Pult
Enlarge
Pult

Ikone se obnašajo kot gumbi, lahko jih tudi kliknemo. Menujske spoznamo po malem črnem trikotniku v desnem zgornjem kotu. Če kliknemo ikono menuja, se odpre menu. Posebej zanimiva je ob levem robu pulta ikona zagonskega menuja, ki je v distribuciji Pingo označena z Modrecem, znakom distribucije, v običajnem namizju KDE v nekaterih drugih distribucijah pa z veliko črko K na levi strani pulta. Uporabniki okolja MS Windows poznate ikono Start – čeprav si nista v sorodu, ju uporabljamo podobno. Skoraj vse programe lahko zaženemo tako, da z miško kliknemo Modrec in z ustreznega menuja izberemo želeni program. Menu Modrec dobimo tudi s kombinacijo Alt + F1, na vrhu pa je vedno nekaj najpogosteje uporabljanih programov.

Ob ikoni Modreca je na pultu še nekaj ikon, s katerimi zaženemo nekaj pogosto rabljenih programov: spletnega brskalnika, programa za branje elektronske pošte, programa za pisanje, programa za ustvarjanje predstavitev, preglednice in nadzornika tiskanja.

»Zaslon« imenujemo namizje. Namizje KDE omogoča hkratno uporabo več navideznih namizij – zaslonov, ki se vedejo kot samostojna namizja. Sredi pulta, desno od zagonskih ikon za programe, so štirje pravokotniki, označeni s številkami od 1 do 4. Ti ponazarjajo štiri navidezna delovna namizja sistema KDE. Trenutno dejavno namizje je prikazano poudarjeno, spremenimo pa ga lahko s klikom ustreznega pravokotnika. Dokler ne odpremo nobenega okna, so pravokotniki prazni, potem pa prikazujejo približen položaj odprtih oken na določenem navideznem namizju, kar nam lahko služi pri orientaciji po namizjih.

Desno od navideznih namizij je prostor za opravilno vrstico. V njej so prikazana dejavna opravila. To so bodisi odprta okna, ki odgovarjajo pognanim programom, bodisi ikonizirana okna. Le eno okno naenkrat je lahko dejavno – tisto, v katero kaj tipkamo ali ga kako drugače uporabljamo. To okno je prikazano osenčeno. S klikom programa v opravilni vrstici lahko hitro preklapljamo med opravili. V posebnem primeru, ko ni dejavno nobeno okno, je dejavno namizje in se lahko s puščicami sprehajamo med ikonami ter jih izvajamo s pritiskom Enter.

Na desni strani pulta je prikazan trenutni čas. Zraven so v vdrtem oknu prikazani še pomožni programi, ki tečejo v ozadju.

Pult sestavlja vrsta vstavkov, delov pulta, ki jih spoznamo po tem, da imajo na levi strani prek pulta navpično paličico z malim trikotnikom na vrhu. Če z levim gumbom miške kliknemo ta trikotnik ali pa z desnim gumbom celo paličico, se odpre menu z nastavitvami vstavka. Vstavek lahko tedaj premikamo sem ter tja po pultu, ga prikrojimo svojim željam, ali odstranimo iz pulta.

Nastavitve ima tudi sam pult; menu pulta dobimo tako, da kliknemo neizkoriščeni del pulta z desno tipko miške ali kliknemo trikotnik poljubnega vstavka in izberemo Menu pulta. V menuju pulta lahko potem pultu dodamo nov vstavek z Dodaj → Vstavek. V menuju pulta lahko pultu še spreminjamo velikost in vanj dodajamo bližnjice do poljubnih programov ali dodatnih možnosti, ki jih izberemo prek menuja.

V menuju pulta je uporabno, denimo, dodati vstavek za hitro zaklepanje zaslona ali odjavo, ali v podmenuju Dodaj → Poseben gumb ikono za dostop do namizja, s klikom katere se skrijejo vsa okna in s ponovnim klikom spet odkrijejo. Če smo se tako navdušili nad veliko izbiro, da nam na pultu že zmanjkuje prostora, si lahko v podmenuju Dodaj → Podaljšek → Otroški pult omislimo še dodatni pult na katerega začasno zložimo ikonsko kramo. Otroški pult lahko zvijemo in razvijemo s klikom trikotnika, a pozor – ko ga z desnim klikom enkrat zapremo, vsebine ne dobimo več nazaj. Položaj vseh pultov lahko spreminjamo v Menu pulta → Nastavi pult.

Okna in opravilna vrstica

Okno je izraz za del zaslona, prek katerega poteka sporazumevanje med nami in programom. Tako lahko v oknu računala s klikanjem ali tipkovnico vnašamo številke in računske operacije ter spremljamo izpis rezultata. Posamezni program ima lahko v lasti tudi več oken, vendar lahko le eno naenkrat sprejema vnose s tipkovnice – pravimo mu dejavno okno.

Brž ko odpremo okno, se v opravilni vrstici pokaže njegova ikona. Opravilna vrstica je privzeto zasidrana na sredini pulta, vendar se lahko v Menu pulta → Dodaj → Podaljšek → Zunanja opravilna vrstica odločimo tudi za samostojno letev. Če imamo odprtih več oken, bo ikona dejavnega okna v opravilni letvi osenčena. Iz okna v okno lahko preklapljamo (se pravi, izberemo drugo okno za aktivno) tako, da ga kliknemo, ali pa kliknemo njegovo ikono v opravilni vrstici.

Podlaga in ikone

Del zaslona, ki ni ne okno in ne pult, imenujemo podlaga. Kot že ime pove, nam ta del zaslona rabi za podlago, na katero lahko polagamo okna. Desni klik podlage prikliče prikazni menu s številnimi funkcijami pulta. Tu se lahko tudi odjavimo iz sistema, zaklenemo zaslon, prikličemo pomoč ali izvedemo nekatere druge funkcije, povezane z ureditvijo oken ali ikon.

Med dele namizja sodijo tudi ikone, sličice s simboli, ki ponazarjajo programe, naprave, datoteke ali imenike. Na podlagi svojega namizja bi morali najti vsaj štiri ikone: Začni tu, Domov, Smeti in Disketa. Prvo lahko kliknemo za alternativni dostop do programov, če raje klikamo v brskalniku kot izbiramo prek menujev. Če jo kliknemo, se odpre upravljalnik datotek Konqueror.

Najpomembnejša je ikona Domov s podobo mape in hiše – ta ponazarja naš domači imenik. V domačem imeniku in njegovih podimenikih so shranjene vse naše datoteke. Torej datoteke, ki jih ustvarimo in uporabljamo pri svojem delu: besedila ali programi, ki jih napišemo, slike, zvočni zapisi in podobno – za razliko od sistemskih datotek, ki so potrebne, da sistem deluje.

Z nekaj več kilometrine v KDE se bo lahko hitro pokazala potreba tudi po ikoni koša za smeti. V KDE se zbrisane datoteke (in ikone) znajdejo v košu za smeti; vanj lahko redno ali ob posebnih prilikah pogledamo in ga izpraznimo. Na podlago in na pult lahko dodajamo tudi svoje ikone, ikone v opravilni vrstici pa se prikažejo pri zagonu programov.

Vendar pozor, v košu za smeti se znajdejo le datoteke, ki smo jih zbrisali iz datotečnega upravljalnika KDE. Iz ukazne lupine zbrisanih datotek v Linuxu ni moč povrniti, zato pazimo, kako kaj brišemo.

Menuji, gumbi in vnosna polja

Spoznali smo svet okoli oken, nismo pa si še ogledali oken samih in grafičnih sestavin, iz katerih je sestavljen uporabniški vmesnik posameznega programa. Medtem ko je svet okoli oken pod nadzorom namizja, za vsebino okna skrbi sam program. Njegov uporabniški vmesnik je sestavljen predvsem iz menujev, gumbov in vnosnih polj.

Menuji

Menuji so po svoji naravi podobni menuju Modrec na pultu. Razvijalci programov različno uredijo izbire v logično smiselne enote. Uporabljamo jih tako, da kliknemo izbrano besedo, s kazalcem miške poiščemo želeno izbiro in izbor potrdimo s še enim klikom.

Gumbi

Gumbi so grafična sestavina, s katero največkrat potrjujemo ali zavračamo dane izbire, oziroma so grafična upodobitev izbire na pultu. Uporabimo jih tako, da jih preprosto kliknemo.

Vnosna polja

Vnosna polja se v programih pokažejo tam, kjer moramo s tipkovnico vnesti besedilo. Da to lahko storimo, moramo besedilo najprej izbrati s klikom (v polju se mora prikazati kazalec v obliki navpične črte), šele nato lahko vpišemo želeno besedilo. Besedilo lahko seveda tudi prepišemo na odložišče in ga v dejavno vnosno polje vnesemo s kombinacijo Ctrl + V.

Delo z okni

Okna namizja KDE so podobna oknom v drugih grafičnih vmesnikih, na primer v Microsoft Windows.

Zgled okna v KDE
Enlarge
Zgled okna v KDE

Posamezen program ima lahko v lasti tudi več oken, ki omogočajo pogled v njegovo delovanje – navadno je eno od njih delovno, torej okno, v katerem nekaj počnemo, druga pa so pogovorna – v njih odgovarjamo na vprašanja računalnika, prikažejo pa se ob izrednih razmerah (ob tiskanju, iskanju, preverjanju črkovanja – skratka takrat, ko se naključnemu opazovalcu naše početje ne zdi monotono).

Za vsebino okna resda skrbijo posamezni programi, okvir vseh oken v KDE pa je enoten in omogoča nekaj temeljnih operacij z okni. Zgornji rob okna je naslovna letev.

Naslovna letev
Enlarge
Naslovna letev


Po njej tudi spoznamo dejavno okno – naslovna letev dejavnega okna je drugačne barve kot v drugih oknih. Na naslovni letvi je napisano ime programa; ime datoteke, ki jo urejamo; naslov spletne strani, ki si jo ogledujemo, ali kaj podobnega. Okna lahko po namizju razporejamo tako, da kliknemo sredino naslovne letve in s tehniko »povleci in spusti« prestavimo okno na želeno mesto. Druga možnost prestavljanja oken, ki je uporabna, kadar nam naslovna letev uide izven zaslona, pa je, da pritisnemo tipko Alt, kliknemo kamorkoli v oknu, in okno spet s tehniko »povleci in spusti« prestavimo, kamor želimo.

V naslovni letvi opazimo še štiri gumbe, enega na levi in tri na desni strani. Gumb na skrajni levi je menujski gumb. Če pritisnemo na ta gumb, se prikaže menu, ki ponuja osnovne operacije z oknom. Do istega menuja pridemo tudi po bližnjici Alt + F3. Nekatere od teh operacij so dosegljive tudi z drugimi gumbi v naslovni letvi.

Trije gumbi na desni strani naslovne letve pa so, po vrsti z leve na desno: ikonizacijski gumb (črta), gumb za razteg okna (kvadrat) in gumb za zaprtje okna (križec). S prvim okno ikoniziramo. Okno izgine s podlage, ostane samo zamegljeno polje z ikono v opravilni vrstici. Če ga kliknemo, okno spet vrnemo na podlago. Če drugi gumb kliknemo z levo tipko miške, okno raztegnemo čez ves zaslon. Če ga kliknemo s srednjo ali desno tipko miške, okno raztegnemo samo v navpični ali vodoravni smeri. Na normalno velikost ga vrnemo, če v raztegnjenem oknu vnovič kliknemo isti gumb. In končno, s pritiskom na tretji gumb okno zapremo. Bližnjica do tega je tudi Alt + F4.

Poleg naslovne letve se v oknih nahajaja še vodoravni in navpični drsni trak. Na vsakem od trakov je drsnik. Drsni trak se pokaže, kadar vsebina okna v vodoravni ali navpični smeri presega velikost okna. S premikanjem drsnika s tehniko »povleci in spusti« si lahko ogledamo vso vsebino okna.

Okno znamo zdaj s pritiskom na gumb zmanjšati v ikono v opravilni vrstici ali raztegniti čez ves zaslon. Če bi radi spremenili velikost okna še kako drugače, pa okno zgrabimo na robu za povečanje ali zmanjšanje v eni smeri, oziroma na vogalu za v obe smeri, in mu s tehniko »povleci in spusti« spremenimo velikost.

Med vsemi odprtimi okni je vedno le eno, ki je trenutno dejavno (angl. focus, kar pomeni, da je v središču naše pozornosti). Spoznali ga bomo po drugačni naslovni letvi in osenčeni ali vdrti ikoni v opravilni vrstici. Ukaze, ki jih vnašamo s tipkovnico, bo prestregel program, ki teče v trenutno dejavnem oknu. Dejavno okno izberemo tako, da ga kliknemo, s kombinacijo Alt + Tab ali s klikom njegove ikone v opravilni vrstici. Namizje si lahko prikrojimo tudi tako, da vedno postane dejavno okno pod kazalcem miške, ne da bi ga bilo treba klikniti. Na navideznem namizju lahko iz okna v okno preklapljamo s kombinacijo Alt + Tab (držimo Alt in pritisnemo Tab, dokler ne ugledamo želenega programa, potem izpustimo obe tipki). Dejavno okno lahko zdaj premaknemo, zapremo ali karkoli že.

Dejavno okno lahko izberemo tudi tako, da kliknemo njegovo naslovno letev, s čimer se prej delno zastrto okno pomakne v ospredje in postane dejavno. Pravzaprav lahko kliknemo tudi kamorkoli v okno, vendar s tem že sprožimo dejanje v programu, ki to okno nadzoruje, kar ni vedno zaželeno. Če z novim dejavnim oknom ne želimo zastreti pogleda na preostala, naslovno lestev okna kliknemo z desnim gumbom.

Kadar na vsak način želimo, da je vsebina nekega okna vedno na vrhu namizja, ne glede na to ali je okno dejavno ali ne, desno kliknemo njegovo naslovno letev in izberemo Vedno na vrh. Na enak način obnašanje okna spet normaliziramo.

S kombinacijo Alt + Tab preklapljamo iz okna v okno na trenutnem navideznem namizju (navadno imamo štiri takšna navidezna namizja). Če smo trenutno na prvem navideznem namizju, želimo pa vstopiti v okno na tretjem, nas Alt + Tab ne bo pripeljala do tja. Lahko kliknemo ime okna v opravilni vrstici ali pa uporabimo Ctrl + Tab, dokler ne bomo v tretjem navideznem namizju. Potem velja Alt + Tab za okna tretjega namizja. Na tretje navidezno namizje lahko preklopimo tudi neposredno z uporabo Ctrl + F3 . Več namizij je uporabno prav zato, da omejimo število programov s katerimi se moramo v mislih hkrati ukvarjati, ko pritiskamo Alt + Tab.

Delo z datotekami

Tudi največja knjižnica na svetu je neuporabna, če so v njej knjige nametane kar povprek. Od knjižnice pričakujemo, da bodo knjige urejene po tematskih sklopih in znotraj posameznega sklopa še po podsklopih. Disk v računalniku je knjižnica v malem in datoteke nekakšne miniaturne knjižnične enote. Če podatki na disku ne bi bili tematsko urejeni, bi le s težavo našli svojo seminarsko nalogo, ko bi jo želeli natisniti. In če bi bilo vsem datotekam ime »datoteka« ali pa bi vse knjige nosile naslov »Knjiga«, bi imeli resne težave. K sreči ni tako.

Imena datotek in drevesna zgradba

Linux podatke v računalniku ureja v datotekah in imenikih. Posamezna datoteka je lahko pismo, slika, glasbeni posnetek ali tudi program, s katerim vse to naredimo in preberemo. Imenik je nekakšna mapa, v kateri so lahko datoteke ali drugi imeniki. Imeniki so v računalniku urejeni v drevesno zgradbo, v tako imenovani datotečni sistem. Koren tega drevesa predstavlja korenski imenik, ki je nekakšen »roditelj vseh imenikov«. Označimo ga s poševnico ( / ), vendar te ne smemo zamenjati z obrnjeno poševnico (\), znano iz okolja MS Windows.

Vsak uporabnik sistema ima svoj domači imenik – imenik, v katerega shranjuje vse svoje datoteke – navadno je to podimenik imenik /home, tako da je domačemu imeniku ime /home/metka. Če je naše uporabniško ime metka in smo v enem od podimenikov tega imenika, smo princesa: lahko ustvarjamo, brišemo ali preimenujemo svoje imenike ali datoteke, saj smo jih sami ustvarili.

Sama drevesna zgradba imenikov brez datotek ne bi bila zanimiva, kot tudi ne bi bile zanimive prazne police v knjižnici. Vsaka datoteka počiva v enem od imenikov v drevesni zgradbi imenikov in je določena s svojim imenom.

Ime datoteke (analogija naslovu knjige) je lahko sestavljeno iz največ 256 znakov – iz vseh črk angleške abecede in števk. Pravzaprav lahko uporabljamo tudi večino preostalih znakov, izogibati se moramo le znakom, ki imajo poseben pomen v ukazni lupini: zvezdica ( * ), vprašaj ( ? ), znak za logični in ( & ), strešica ( ^ ), dvojni narekovaj ( " ) in apostrof ( ‘ ). Tudi uporabo vezaja ( - ), klicaja ( ! ), presledka ( ) ali neangleških črk (čšž) odsvetujemo, ker imajo lahko nekateri programi z njimi težave.

Do vsake datoteke vodi pot, to pa zgradimo tako, da navedemo vse imenike, po katerih se moramo sprehoditi pred njo, sledi pa jim ime datoteke. Imena imenikov ločimo s poševnico ( / ). Tako nam ime datoteke /var/log/messages pove, da se neka datoteka imenuje messages, počiva pa v imeniku log, ki leži v imeniku var, ta pa je neposredni potomec korenskega imenika/.

Datotečni upravljalnik KDE: Konqueror

Konqueror zna več kot le brskati po datotekah; prvotno je bil zasnovan kot pravi spletni brskalnik in celo njegovo ime je nastalo iz napol hudomušne napol ambiciozne zamisli, da za spletnim navigatorjem (namig na brskalnik Netscape Navigator) pride raziskovalec (namig na Microsoft Internet Explorer), za njim pa dokončno tudi zavojevalec interneta, torej Konqueror iz namizja KDE.

Izbor delovnega imenika

Domači imenik lahko v upravljalniku datotek Konqueror odpremo s klikom ikone hiše na namizju ali kot Modrec → Domov. Odpre se okno z vsebino, podobno tisti na spodnji sliki.

Domači imenik odprt v Konquerorju
Enlarge
Domači imenik odprt v Konquerorju

Če se videz okna razlikuje od slike, lahko izberemo Videz → Način pogleda → Ikoniziran pogled. Največji sivi del okna prekrivajo ikone, ki ponazarjajo imena datotek in imenikov v trenutno pregledovanem imeniku. Njegovo ime izvemo v lokacijski vrstici takoj pod orodno letvijo in je videti podobno file:/home/metka/.

Na zmogljivejših računalnikih so ikone nadomeščene z ogledom vsebine datoteke, na primer prvo stranjo besedila besedilne datoteke ali pomanjšano sliko za datoteke JPEG. Če nas to moti, lahko ogled izklopimo v menuju Videz → Ogled → Prikaži oglede.

Nekateri imeniki imajo podimenike. Vsebino podimenika si lahko ogledamo tako, da kliknemo njegovo ikono. Vsebina delovne površine Konquerorja se nadomesti z ikonami datotek iz izbranega podimenika, spremeni se tudi ime pod opravilno vrstico. V prejšnji imenik se vrnemo, če izberemo puščico levo v orodni vrstici. Če se spet želimo preseliti v novi imenik, izberemo desno puščico, roditeljski imenik trenutnega imenika pa obiščemo z izbiro puščice navzgor v orodni vrstici. Mislimo si lahko, da nas puščici levo in desno vodita po zgodovini naših obiskov imenikov, medtem ko nas puščica navzgor prestavi za raven više. Vselej se lahko vrnemo v domači imenik, če izberemo simbol hiše v orodni letvi okna Konqueror. Če smo se zmotili, pač pritisnemo puščico levo.

Včasih sploh ne vemo, kje natanko je imenik, v katerem so naše datoteke, vemo le, da je podimenik domačega imenika. V tem primeru bomo kliknili ikono domačega imenika v navigacijskem pultu, s čimer se na levi strani okna prikaže hierarhično urejeno drevo podimenikov trenutnega imenika in njegovih roditeljev. Zdaj nam je uporaba puščice navzgor bolj jasna, z njo se dvigamo po drevesu imenikov. Novi izpis odpravimo tako, da uberemo enako pot kot za njegov prikaz. Če navigacijski pult še ni prikazan, ga vklopimo v menuju Okno → Prikaži navigacijski pult ali s tipko F9.

Imenik lahko prestavimo v drug imenik tako, da ga povlečemo na njegovo mapo in izpustimo.

Datoteke, katerih ime ali delno vsebino poznamo, lahko iščemo tudi z iskalnikom datotek, če v Konquerorju uporabimo Orodja → Poišči datoteko. Iskalnik datotek Kfind, ki se požene, je pravzaprav samostojen program, ki je le na prijazen način vključen v Konqueror. Datoteko, ki smo jo našli s Kfind lahko uporabljamo na enak način kot vse druge.

Datoteke v Konquerorju

Upravljalnik Konqueror prepozna nekatere vrste datotek, ki jih zna zato odpreti s primernim programom, če kliknemo njihovo ikono. Tako za datoteke s pripono .txt uporabi urejevalnik Kedit, datoteke .doc prepusti pisarniškemu paketu OpenOffice.org, datoteke .html pa zna prikazati kar sam, saj je hkrati tudi spletni brskalnik.

Izvedljive datoteke so označene z ikono zobnika, ki namiguje na delček dobro utečenega stroja – Linuxa s sistemom KDE. S klikom njihove ikone ali imena jih poženemo.

Če želimo datoteko prestaviti v drug imenik, jo preprosto zgrabimo, povlečemo in izpustimo na želeno mesto. Spet lahko uporabimo trik z dvema odprtima oknoma Konquerorja. Če želimo prestaviti več datotek, jih lahko najprej izberemo, potem pa povlečemo vse naenkrat. Izberemo jih tako, da z miško okoli njih potegnemo pravokotnik ali pa tako, da držimo tipko Ctrl in klikamo po datotekah, ki pridejo v poštev. Namesto z miško lahko pravokotnik označimo tudi s klikom dveh datotek v nasprotnih ogliščih pravokotnika, pri čemer držimo tipko Shift. Izbrane datoteke so obarvane, v ciljni imenik pa jih premaknemo tako, da povlečemo katerokoli od njih.

Datoteko preimenujemo ali ji spremenimo dovoljenja tako, da po desnem kliku izberemo Lastnosti in storimo želeno. Kadar namesto tega izberemo Uredi vrsto datotek, lahko določimo s katerim programom naj se odprejo vse datoteke z isto pripono.

Zelo podobno lahko datoteke tudi zbrišemo; označimo jih, potem pa jih povlečemo v Smeti. Če koša za smeti ne vidimo, ker je zastrt z okni, lahko datoteko najprej označimo tako, da držimo Ctrl in jo kliknemo, nato pa uporabimo Urejanje → Premakni med smeti ali kar pritisnemo tipko Delete. Lahko pa seveda tudi prikažemo namizje, na katerem je koš, če smo si v pult dodali poseben gumb za dostop do namizja.

Zbrisane datoteke, ki smo jih prestavili v koš za smeti, je moč videti, če pogledamo vsebino koša Smeti na namizju, in še vedno zasedajo prostor v disku dokler ne izpraznimo koša. Včasih želimo datoteko nepreklicno izbrisati in takrat namesto Delete v Konquerorju uporabimo Shift + Delete. Kadar gre za zaupne podatke, bomo šli še korak dlje in uporabili Urejanje → Scefraj, s čimer bomo z naključnimi podatki prepisali tudi del diska, na katerem je bila datoteka; po tem dejanju datoteke ne bodo mogli obnoviti niti stari računalniški mački.

Bližnjice do datotek

V pult lahko dodajamo bližnjice do datotek, če iz Konquerorja povlečemo ikono datoteke v prazen prostor na pultu. Podobno lahko bližnjice dodajamo tudi na namizje; edina razlika je v tem, da nas Konqueror potem, ko ikono spustimo na namizje, vpraša, kaj pravzaprav želimo storiti. Navadno bomo želeli ustvariti bližnjico, torej bomo izbrali Poveži sem. Na namizju se prikaže ikona datoteke z malo zeleno puščico, ki nakazuje, da gledamo bližnjico. Možnosti so torej enake, kot jih imamo, če v Konquerorju premikamo datoteke iz imenika v imenik. Kot verjetno že slutite, je razlog seveda ta, da je tudi namizje le imenik v datotečnem sistemu, in sicer Desktop iz domačega imenika.

Če s kazalcem miške za hip postojimo na bližnjici na dejavnem namizju, a je ne kliknemo, se nam prikažejo podatki o izvirni datoteki, kot je prikazano na spodnji sliki.

Lastnosti bližnjice povlečene iz Konquerorja
Enlarge
Lastnosti bližnjice povlečene iz Konquerorja

Predpogoj za prikaz podatkov je, da je namizje dejavno, torej da ni dejavno nobeno drugo okno, kar lahko dosežemo s tem, da kliknemo namizje.

Če bližnjico odvlečemo v Smeti, s tem še nismo zavrgli prave datoteke, ki je še vedno v istem imeniku kot prej v kar se spet lahko prepričamo s Konquerorjem.

Bližnjice do programov

Dodamo lahko tudi programe, in sicer tako, da na namizju izberemo Ustvari novo → Povezava do programa. V zavihku Splošno navedemo ime in ikono, kot ju želimo videti na namizju, v zavihku Izvedi pa izberemo brskaj in najdemo program v datotečnem sistemu. Po pritisku V redu lahko v polju Ukaz dodamo še, da program sprejme dodatne argumente, tako da na koncu v polju ukaz, denimo, piše ’/usr/bin/lyx’ %f .

Nato odpremo razdelek Program in vanj vpišemo opis in komentar (na primer urejevalnik matematičnih besedil). S seznama obstoječih vrst izberemo tiste, ki jih naš program pozna in jih prenesemo v levi stolpec. Če naša vrsta datotek še ni našteta, jo bomo najprej dodali v nadzornem središču.

Nastavitve v KDE

Namizje KDE lahko prilagodimo svojim potrebam in okusu: na namizje ali pult zvlečemo najpogosteje rabljene programe in datoteke, prilagodimo velikost, pisavo in jezik sporočil, varčevalnik zaslona, menuje, število navideznih zaslonov, barvne kombinacije, obseg grafičnih učinkov in tako naprej. Večino nastavitev lahko izvedemo v podmenuju menuja Modrec → Sistemske nastavitve, v podmenuju Modrec → Prikrojitve ali v nadzornem središču KDE, programu Kcontrol, ki ga poženemo z Modrec → Nadzorno središče KDE.

Krmilno središče KDE je razdeljeno na tematske sklope, tako imenovane module. Programi za KDE lahko module dodajajo v nadzorno središče, v Pingu jih je privzeto ducat in to po abecedi: Brskanje po spletu, Informacije, Internet in omrežje, Nadzor energije, Namizje, Regionalnost in dostopnost...

Brskanje po spletu

Brskanje po spletu se ukvarja z nastavitvami brskalnika Konqueror; popolnoma enak menu dobimo tudi v Konquerorju, če izberemo Nastavitve → Prikroji Konqueror.

Informacije

Modul informacije lahko dobimo z Modrec → Sistemska orodja → Informacijsko središče KDE.

Internet in omrežje

Ta modul se ukvarja z omrežnimi vidiki programa Konqueror: ali uporabljamo omrežne posrednike (angl. proxy) za protokola HTTP in FTP, nastavitve za odjemnik Sambe za brskanje po krajevnem omrežju, in tako naprej.

Nadzor energije

Uporabno predvsem za prenosnike. Nastavimo lahko interval preverjanja stanja baterije prenosnika, v menujih Opozorilo o skoraj prazni bateriji in Opozorilo o prazni bateriji lahko določimo kako prazna mora biti baterija v prenosniku, da nas sistem opozori in kaj naj tedaj stori. V tem modulu tudi omogočimo varčevanje energije monitorja, tako da ga po določenem čase nedejavnosti izklopimo.

Namizje

V podmenuju Namizje → Obnašanje nastavimo obnašanje namizja; ali naj se na vrhu zaslona prikaže namizni menu, ali naj bodo na namizju prikazane tudi skrite datoteke. Prav tako lahko izberemo katere naprave želimo videti in ali naj se za posamezne vrste datotek prikazuje ogled njihove vsebine ali ne. Nastavimo lahko tudi dejanja po kliku miške na namizje. V podmenuju Obnašanje oken → Fokus → Ravnanje lahko izberemo, kako naj okna postanejo dejavna. Privzeta nastavitev Klikni za fokus pomeni, da moramo okno klikniti, da postane dejavno.

V sistemih Unix je bila včasih pogosta vsaj še nastavitev Fokus sledi miški, pri kateri ni treba nič klikniti, pa okno vseeno postane dejavno. Nastavimo lahko tudi, da se okno samodejno odkrije in preide v ospredje, ko postane dejavno. Izbira Fokus → Navigacija → Prehodi okna na vseh namizjih se nanaša na obnašanje pri menjavi oken z Alt + Tab. V zavihkih Dejanja, Premikanje in Napredno podmenuja Obnašanje oken lahko nastavimo drugačno obnašanje ob klikih oken od privzetega, prikaz vsebine med premikanjem, ali naj se premikano okno gravitacijsko lepi na rob bližnjega okna, ter ali so omogočene aktivne meje namizja, s pomočjo katerih lahko okna prestavljamo med navideznimi namizji kar tako, da jih povlečemo do roba namizja in še čezenj.

Regionalnost in dostopnost

Že ikona z zastavama Nemčije in Japonske nam da slutiti, da bomo tu lahko nastavili vse, kar je posebnega dani deželi in jezikovnem okolju. V podmenuju Država/Območje in jezik, prav tako označenim z dvema zastavama, izberemo Območje → Država → Evropa, Srednja → Slovenija, med jeziki pa seveda tudi slovenskega.

Izberemo lahko tudi rabo več razporedov tipkovnic. Če imamo, denimo, slovensko tipkovnico, vendar bi za programiranje radi uporabljali ameriško, lahko to izberemo kot je prikazano na spodnji sliki.

Privzeta slovenska in dodatna ameriška tipkovnica v nadzornem središču KDE
Enlarge
Privzeta slovenska in dodatna ameriška tipkovnica v nadzornem središču KDE

V sistemski vrstici pulta se bo prikazal simbol si, ki ga s klikom lahko spremenimo v us in pišemo kot z ameriško tipkovnico.

Menu Dostopnost je namenjen uporabnikom Linuxa z okvarjenim sluhom ali okrnjenimi gibalnimi sposobnostmi. Vidni zvonec, denimo, uporabnika namesto s piskom opozori s spremenjeno barvno paleto. Preskusimo ga lahko, denimo, tako, da odpremo terminal (Modrec → Sistemska orodja → Terminal) in pritisnemo Backspace. Običajno opozorilo je pisk, pri vključenem vidnem zvoncu pa okno utripne.

Osebna orodja