Herman Koroški

Iz MaFiRaWiki

Rojen nekje pod Alpami, se je sredi intelektualnih središč tedanjega časa povzpel v sam vrh posrednikov med arabsko in zahodno znanostjo. Bil je eden tistih dolgo nepriznavanih, šele ob prvih tiskih znanih in komaj v zadnjih desetletjih upoštevanih ustvarjalcev tistega, kar danes imenujemo evropska univerzalnost.

Vsebina

Kratek življenjepis

Herman iz Karintije je prvi poznani znanstvenik slovenskega rodu in evropskega slovesa, ki je v 12. stoletju skupaj z drugimi učenjaki prinesel v zahodno Evropo znanost in filozofijo Arabskega sveta. Hermanovo znanstveno delo karakteristično je za obdobje v katerem nadarjeni posamezniki kažejo veliko zanimanje za astrologijo-astronomijo, filozofijo, matematiko, medicino in koristna praktična spoznanja, kot so zakoni statike, osnove zemljemerstva in metode računanja koledarjev. S petnajstimi samostojnimi deli, kompilacijami in prevodi je dal velik prispevek filozofiji in znanosti v času, ki napoveduje prva evropska vseučilišča. V tem času so mnogi učeni ljudje na zahodu, med njimi tudi naš učenjak, prešli od proučevanja Antike k iskanju odgovorov v arabskih znanstvenih delih, ki odgovarjajo novi težnji po konkretnem, praktičnem znanju in so uravnoteženi spoj znanstvenih predpostavk grških genijev z orientalskimi izkušnjami.

O znanstveni dejavnosti Hermana se je ohranilo mnogo dokumentov, saj so sodobniki veliko uporabljali rezultate njegovih tekstov in prevodov, ostalo pa je le malo podatkov za njegovo biografijo. Zaradi pomanjkanju preciznejših podatkov, dejstva temeljijo na primerjalnih kronoloških elementih, povezanih s Hermanovim bivanjem v Chartesu in Parizu, njegovimi potovanji po mediteranskih ozemljih in Bližnjem vzhodu, datiranju njegovih del iz Španije in južne Francije.

Natančnejši čas in kraj Hermanovega rojstva nista znana. Predpostavlja se leto 1110, vendar so to zgolj ugibanja. Svojemu imenu je dodajal pridevek "de Carinthia", kar pomeni Veliko Karantanijo, v tistem času pojem, ki je obsegal slovensko ozemlje od Alp do Jadrana. V zgodovinskih virih in literaturi se Herman navaja še kot "Dalmata, Sclavus in Secundus ". Mnogi hrvaški raziskovalci so zaradi zavajajočega vzdevka "Dalmata" že zelo zgodaj z znanstveno vnemo pisali o njegovem življenju in analizirali njegovo delo. Herman se je o svoji domovini izrazil precej jasno v spisu "Uvodna knjiga v Albumazarjevo astrologijo", kjer ob naštevanju evropskih dežel piše:"Trije deli Istre, obmorska in gorata, v sredini naša domovina Karintija..." Tu gre za znani način zemljepisnega opisovanja, ki izhaja iz obalnih pokrajin v notranjost. Gričevnato Čičarijo bi Herman, ki je na svojih potovanjih videl mnogo visokih gora, pač težko poimenoval gorato. S podpisovanjem "Secundus" (Drugi) je Herman najverjetneje želel svoja dela razlikovati od opusa Hermana Contractusa (Pohabljenega). Pogosto srečamo še ime "Sclavus", kar je narekovala potreba po razlikovanju od Hermana Alemanusa ali Suevusa, prevajalca arabskih filozofskih del iz 13. stoletja.

Čeprav je v srednjem veku vodila pot do izobrazbe izključno skozi Cerkev, ni nobenih pričevanj, da bi bil Herman posvečen duhovnik. Morda niti menih ni bil, saj bi ga Peter Častitljivi (clunijski opat), enako kakor svojega tajnika, imenoval brat. Sicer pa so podatki o Hermanovem življenju zgolj ugibanja in sklepanja, po opombah v njegovih spisih, posebno v posvetilih. Šolal se je najverjetneje v benedikčanskih samostanih, s programi latinske gramatike, logike, retorike, pesništva, glasbe in astrologije-astronomije. Višji študij je nadaljeval v obdobju 1130-1135 pri učenem Teodoriku Thierryju v Chartresu, kjer je tedaj delovala najnaprednejša šola v Evropi. Ko je bil 1134 Thierry, avtor znamenitega Heptateuchona, male enciklopedije znanstvenih dosežkov antike in srednjega veka, imenovan za vodjo katedralne šole v Parizu, se je z njim odpravil tudi Herman. V teh šolah se je izobrazil predvsem v jezikih ter Platonovi in Aristoteljevi filozofiji. Nadaljnja življenjska pot ga je povezana z njegovim prijateljem Angležem Robertom iz Kettona, zanj je namreč ugotovljeno, da je s Hermanom prepotoval Francijo, Italijo, Dalmacijo in Grčijo ter končno dospel v Malo Azijo, kjer se je naučil arabskega jezika. Leta 1138 sta se oba vrnila v Španijo in se ob reki Ebro posvetila študiju astronomije in matematike. Nekaj časa sta bila člana prevajalske delavnice nadškofa Raimunda v Toledu, nato pa jima je leta 1142 clunijski opat Peter Častiltljivi ponudil sodelovanje pri latinskem prevajanju Korana in sestavljanju zbirke o islamu v Leonu. Robert iz Kettona se je kasneje umaknil, saj je bil izbran za cerkvenega dostojanstvenika v Pamplonu, Herman pa je leta 1143 z naslovom "sholasticus" nadaljeval kot predavatelj v "publicis gymnasis" v Toulouseju in Beziersu. Od Hermanovih učencev in nadaljevalcev njegovega dela poznamo po imenu Rudolfa iz Brugesa, ki naj bi napisal neko astronomsko razpravo. Nadaljnje Hermanovo delo in smrt težko zgodovinsko odredimo, razen če upoštevamo letnico 1158 in prevod Ptolomejevega "Almagesta".

Raziskovalno in prevajalsko delo

Hermanovo književno delo je osupljivo obsežno, zanesljivi so podatki iz let 1138-1143, ko naj bi napisal in prevedel petnajst knjig. Ni ga bilo vprašanja v tedanji Evropi, ki se ga v svoji posredniški vlogi med arabsko in latinsko znanostjo ne bi dotaknil. Vrsta od čistih, vendar zelo svobodnih smiselnih prevodov prek osebnih komentarjev do samostojnih znanstvenih sintez zajema dela iz astrologije in astronomije, o kateri pravi, da je "temelj vseh znanosti", in iz matematike, posebno geometrije kot teoretične osnove za astronomske študije. Po naročilu Petra Častitljivega se je moral ukvarjati celo z muslimanskimi verskimi anekdotično-novelističnimi spisi. Nekakšen filozofsko-astronomski povzetek vsega tega pa je v razpravi "De essentis". Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da ga je šolsko delo tudi močno obremenjevalo. Ko danes stojimo pred vso to množico rokopisov, ki se po zanesljivosti med seboj močno razlikujejo, se srečamo z vprašanji, za katera še nimamo ustreznega odgovora. Raziskovalci analizirajo njegov stil, razpravljajo o avtorstvu Hermanovih del in iščejo doslej morda še neodkrita dela, ali vsaj zanesljivejše verzije znanih rokopisov. Hermanova dela so bila sprva rokopisni unikati, ki so jih razmnoževali in širili s prepisi, tiskali pa od 15. stoletja dalje. Čeprav se je prvenstveno posvečal astronomiji, je pokazal zanimanje tudi za matematiko. To se je pokazalo v proučevanju Evklidovih Elementov, ki jih je potreboval v svojih dokazih. V svojem delu "De essentis" se je močno naslanjal na Evklidovo geometrijo, posebno v poglavju, kjer je dokazoval, da se sonce in luna ne gibljeta z enako hitrostjo ter da Venera oddaja lastno svetlobo. Kaj je Hermanu predstavljala matematika zopet lahko izluščimo iz njegovih predgovorov v prevodu "Planisfere", "Elementov" in "De essentis". Za Hermana je bistvo nekaj, kar je nespremenljivo, kot npr. njegovo vesolje, hkrati pa je bistvo tudi nespremenljivo v spremenljivem, zemeljskem področju. Po njegovem je matematika tista, ki spoznava nespremenljivo v spremenljivi substanci. Poudarja tudi, da sta moč in vzrok gibanja nebesnih teles sestavljena iz števil, merjenja in računanja. Matematika bi potemtakem bila bistvo sveta, kar tudi tukaj kaže na Hermanov neoplatonizem.

Če danes skušamo oceniti Hermanov pomen, se moramo zavedati predvsem dobe in miselnosti, ki ga je oblikovala. Ne moremo se zmrdovati nad astrološkimi in drugimi danes premaganimi miselnimi vzorci. Pri analizi njegovih del so nekateri krivični raziskovalci govorili o mešanici raznih idej in celo o tem, da mu manjka idej za sintezo, niso pa spoznali, da gre za edinstveno sintezo arabsko-antičnih tokov in spoznanj, ki so v veliki meri tudi po njegovi zaslugi postala sprejemljiva za krščanski zahod. Gotovo mu manjka originalnosti in eksperimentalnih navad, vendar je treba priznati, da je osvojil zavidljiv del "nove" matematike in astronomije. Herman je v evropsko zavest prvi prinesel prej neznane ali celo izgubljene Aristoteljeve naturalistične spise. Ni pomembno, da se je to dogajalo prek astroloških razglabljanj, mogoče je celo, da sta bili v srednjem veku prav astrologija in z njo alkimija najuspešnejši posrednici za nova spoznanja. Čeprav vemo, da sta se ob Hermanovih delih napajala le dva avtorja, Gundisavlus in Rudolf iz Brugesa, ni nobenega dvoma, da so njegova dela vzpodbujala nov način mišljenja.

Bibliografija

Spodaj navedeni seznam del Hermana iz Karintije je razdeljen v tematske sklope po knjigi "Arabic into Latin in 12th Century in Spain: the Works of Herman de Carinthia" avtorja C. Burnetta.

Matematična in astronomska dela

Samostojna dela:

  1. "Liber de circulis" (približno 1143)
    "Edito princeps" Ptolomejeve "planisfere", ki jo objavlja Jakov Zigler 1536 pri baselskem založniku J. Valderru, vsebuje zanimiv Hermanov dodatek, kjer opozarja na svojo knjigo o krogih. Po navajanju predlaga izračunavanje odaljenosti zemljepisne širine med obratnikom in ekvatorjem na temelju al-Battanijevih in al-Khwarizmijevih del, ki je boljše, kakor Ptolomejevo. Rokopis doslej še ni identificiran.
  2. "Liber de Invenienda radice"
    V delu "Biblionomia" Richarda iz Fournivala (1226), je pod številko 45, ki predstavlja popis matematičnih tekstov različnih avtorjev, peti po vrsti "Liber de invenienda radice Hermanni Secundi", knjiga o računanju drugega korena. Rokopis doslej še ni identificiran.
  3. "De opere numeri et numeris materia"
    Spis z zgornjim naslovom je prav tako sestavni del zbirke "Bablionomia" pod številko 45. Rokopis o številih do sedaj še ni bil identificiran.
  4. "De copositione astrolabi et de usu astrolabi" (približno 1143)
    Astrolab je srednjeveško ime dveh različnih astronomskih naprav, od katerih se ena uporablja za določanje lege zvezd glede na ekliptiko, druga pa za določanje lege zodiaka. Hermanovo razpravo o uporabi in koristih astrolabija so dolgo pripisovali njegovemu soimenjaku Hermanu Contractusu (Pohabljenemu). V diskusiji o tem delu je bilo poudarjeno, da je v njem več arabskih izrazov, ki jih Pohabljeni ni mogel poznati, saj ni mogel zapustiti svojega samostana daleč od Španije. Tudi Hermanova slika v spisu "Chronica maiora" (večja kronika) Mathewa iz Pariza, ko ob Evklidu prikazuje Hermana z astrolabijem v roki, prikazuje njegovo avtorstvo.
Prevodi
  1. Evklidovi "Elementi" (1140 ?)
    Znani so trije prevajalci iz arabščine: Adelard iz Batha, Gerald iz Cremone in Herman, katerega prevod ima naslov "Euclidis geometria, arithmetica et stereometria ex comentario Hermanni Secundi" in je omenjeno v delu Richarda iz Fournivala "Bablionomija" pod številko 37. Herman je avtor druge latinske izdaje, narejene s primerjavo al-Hajajeve arabske verzije (9. st.) in najstarejšega latinskega prevoda Adelarda iz Batha. Ko v začetku razprave govori o temeljih znanja, ki spadajo v matematiko, uporablja besedno zvezo "essentie" (trdni sestav bistva), pojem, ki se pri njem često pojavlja.
  2. Al-Khwarizmijeve Astronomske tablice (1440/43)
    Delo je sestavil v začetku 9. st. arabski matematik bagdadske šole Musa al-Khwarizmi. V 12. st. je prvi takšne tablice prevedel Adelard iz Batha, zatem Robert iz Kettona in nazadnje tudi Herman.
  3. Teodozijev spis "De sphaeris" (1143)
    Znan je bil v srednjem veku že po dveh prevodih iz arabščine: Plato iz Tivolija in Gerald iz Cremone. Gre za spis o sferični geometriji, ki ga citira Herman v "De essentis".
  4. Ptolomejev "Planishpherium" (1143)
    Ptolomejevo delo, ki predstavlja zanimiv stereografski prikaz zemlje kot ravne ploskve, se je ohranilo edino po tem prevodu. Hermanov prevod, narejen po arabski verziji madridskega astronoma Abu l-Quasim Maslama in končan 1. junija 1143 v francoskem mestu Toulouse, je edini v latinščini iz srednjega veka. Leto po nastanku ga je posvetil svojemu učitelju Thierryju. Z njim se popularizira prostorska geometrija in začne poučevati astronomija na zahodu. Delo je ohranjeno v številnih srednjeveških kodeksih in štirih tiskanih izdajah iz 16. st. iz Benetk, Nürnberga in Basla. V nobeni izdaji ne omenjajo Hermana kot avtorja, še več, baselska izdaja navaja, da je to Ptolomejevo delo v latinščino prevedel Hermanov učenec Rudolf iz Burgesa. Šele v začetku tega stoletja je bilo tudi dokazano, da prevod ne pripada njegovemu učencu.
  5. Ptolomejev "Almagest"
    To je najbolj s_orno med vsemi deli, ki jih pripisujejo Hermanu. Prevod naj bi nastal v Palermu pred 1158. V naslovu je navedeno, da je rokopis preveden iz grščine in je potemtakem edini, ki priča, da je Herman znal tudi Grško. Toda S. Silverstein (Herman of Carinthia and Greek) je dokazal, da so vsi citati iz grščine, le latinski in arabski prevodi. Ni pa izključeno, da ni Herman že prej prevedel "Almagest", saj se nanj sklicuje v "De essentis", ko pravi "quemadmodum in Almagesti probamus", pa tudi prijatelj Robert v "De ioudicis" omenja "ad Almaiesti quo precipuum nostrum aspirat studium pateret accessus". V kaki manj znani stari knjižnici se utegne najti še ta rokopis.

Astrološko - meteorološka dela

Samostojna dela:

  1. "De indagatione cordis" ali "De occultis" (1140)
    O raziskavah srca ali O skrivnem je kompilacija astrološke vsebine z opisom planetov in njihovega vpliva na življenje človeka, sestavljena iz raznih arabskih in grških astroloških del.
  2. "Liber ymbrium, quem editit Hermannus" (1140)
    Knjiga o dežju zajema vremenske prognoze, ki jih je zbral Herman iz indijskih in zahodnih virov. Vsebuje splošna navodila za daljše ali krajše vremenske napovedi, o navadnih nevihtah, predvidevanje čez celo leto, vpliv luninih men na vreme... Če se Sonce nahaja v vodnarju, Mesec pa se mu približuje ali pa je v nasprotnem znaku in če je Venera na istem mestu, bo ob tej in tej uri začelo deževati. Poznanih je do sedemnajst rokopisov te knjige.
Prevodi:
  1. "Zaelis Fatidica" (1138)
    Zaelova prerokinja je kot prvo doslej ugotovljeno in datirano delo (29. septembra 1138) in se navaja tudi pod naslovom "Liber sextus astronomiae". Napisal ga je v 9. st. Zael ben Bixr. To je astronomska razprava, katere šesti del do takrat še ni bil preveden. Na začetku spisa je nekaj Hermanovih lastnih stavkov, ki so značilni za njegove tedanje nazore. V izvajanjih učenega Žida je Herman sprejemal nauk o povezanosti med nebesnimi pojavi in zemeljskimi dogodki. Zanimal ga je učinek, ki ga imajo ozvezdja na svet kot celoto. Po teh nazorih naj bi se dalo predvidevati leta gladu in izobilja. Delo je nastalo v času njegovega bivanja ob Ebru in ukvarjanju z astronomijo. Ohranjeno je v večih rokopisih (navedeno šest) in eni izdaji v Pragi 1592.
  2. "Maius introductorium in astronComiam" (1140)
    Uvod v astrologijo je razprava, ki jo je sestavil najznamenitejši bagdadski astrolog-astronom Abu Ma'shar Ja'afat al-Balki, na zahodu poznan kot Albumashar.Nekako v istem času jo je prevedel tudi Johannes de Sevilla, vendar preveč direktno. Nasploh je treba Hermana šteti med prevajalce, ki so se skušali dokopati do smisla v stavku in ga posvoje oblikovati. Knjiga je, kot se bere v prologu, razdeljena na pet delov: o iznajdbi astrologije, o vplivu gibanja ozvezdij, o kakovosti tega vpliva, o utemeljitvi astrologije in o koristih astrologije. Utemelitev Albumasharjevih nazorov sloni na Aristoteljevi naravni filozofiji, na njegovem pojmovanju ureditve sveta. Tako je tudi pod vplivom astrologije prodiral Aristotelj vedno globje v zavest zahodnega sveta. Navaja se enajst rokopisov tega dela in tri izdaje v Augsburgu 1489 in Benetkah 1495, 1506.

Astronomsko - filozofski spis

"De essentis" (1143)
Za največje in nedvomno najbolj izvirno Hermanovo delo so ohranjeni trije rokopisi, najstarejši s konca 12. st. iz neapeljske nacionalne biblioteke, drugi je iz 14. st. in ga hranijo v nekdanji knjižnici britanskega muzeja, tretji je datiran leta 1423 in je iz Oksonijeve zbirke oxfordske Bodleiane. Razprava se začne z naštevanjem petih bistev: vzrok, gibanje, prostor, čas in "habitudo", kar bi se dalo prevesti kot drža, zunanjost. Ta pojem, ki ga uporablja Herman, se razlikuje od arabskih in Aristotelovih predlog. Teoretična abstraktna spoznavanja, ki jih tu lahko navedemo samo po drobcih, so strnjena v trden filozofski in vzporeden astronomski sistem. Med "zunanjim ekstremom" (v osmih sferah) in "nižjim ekstremom" (zemljo) je sredina (planeti), na katero nista bila dovolj pozorna niti Platon niti Aristotel. Na osnovi matematičnih spoznanj prihaja do sklepa, da zemlja miruje, kroženje ozvezdij okoli njihovega središča zemlje pa je podrejeno glasbeni harmoniji. Napačno bi bilo, če bi hoteli Hermana idealizirati. Bil je otrok svojega časa in tedanje miselnosti ni mogel preseči. Knjiga je objavljena trikrat: prvo je leta 1946 kot "editio princepes" priredil M. Alonso v Santanderu v Španiji, drugo je kot kritično izdajo z angleškim prevodom objavil Charles Burnett leta 1982 v Leidenu na Nizozemskem in tretjo izdajo je s hrvaškim prevodom "Razprava o bitima" priredil Slavko Kalenič s soavtorji v Puli leta 1990.

Latinska literatura o islamu

Kot soavtor sodeluje v skupini Petra Častitljivega, ki se je odločil za obsežno akcijo spoznavanja islama, skupaj še s prijateljem Robertom, Pedrom iz Toleda in Petrovim tajnikom Pierrom iz Poitiersa pri prevajanju Korana. Zdi se, da naj bi Herman sodeloval zgolj v začetku.

Prevodi

  1. "De generatione Mahumet et nutritura ejus" (1142)
    O rojstvu in vzgoji Mohameda je zbirka legend o nastanku sveta in Mohamedu, ki je obogatena z arabsko bujno domišljijo, nastala pod vplivom židovske tradicije.
  2. "Doctrina Mahumet" (1142)
    Njegov izvirnik je znan kot "Vprašanja Abdallaha ibn Salama Muhamedu". Med sto, morda več vprašanji, ki jih postavlja niso samo teološka, o nebesih, peklu in sodnem dnevu, ampak tudi navadne uganke. Poznavalec arabske tradicije James Krtizek sodi, da je Herman zelo dobro zadel ton arabskega originala.

Viri

  • Sitar, Sandi in drugi: Dvanajst velikih Slovencev, Ljubljana, J. Mihelač 1994
  • Herman Dalmatin: Razprava o bitima I,II zvezek. Zbirka Istra kroz stolječa, Deseto kolo 1990., Pula.
  • Haskins, Charles: Studies in the history of Mediaeval seience, Chapter III: Herman of Carinthia, Haward university press 1924.

Povezave

Osebna orodja