DNS

Iz MaFiRaWiki

DNS je kratica za Domain Name System – sistem za domenska imena. Je informacijska storitev, namenjena pretvarjanju domenskih imen strežnikov v internetne naslove (IP številke).


Kadarkoli uporabimo WWW ali elektronsko pošto, uporabimo DNS, ne da bi se tega zavedali.

Če se hočemo povezati z nekim računalnikom, moramo poznati njegov IP naslov. Ker pa si laže zapomnimo besede kot številke, so vpeljali DNS ali Domain Name Server. DNS strežnik si lahko predstavljamo kot telefonski imenik, ki imena računalnikov pretvarja v IP številke.

Domensko ime

URL naslov računalnika, npr. »http://www.google.com«, vsebuje domensko ime "google.com". DNS prevede domensko ime "google.com" v IP naslov 72.14.221.104. Kadarkoli torej uporabimo domensko ime, uporabimo DNS, ki domensko ime prevede v računalniku razumljivi IP naslov oz. IP številko. Zato nam skoraj nikoli ni treba vedeti naslova IP računalnika, s katerim se želimo povezati.


Domensko ime je sestavljeno iz

  • prvostopenjske domene (top-level domain ali first-level domain), npr. si, com, edu, gov, net, org ...
  • in drugostopenjske domene (second-level domain), npr. google.

Domensko ime google.com je dvostopenjsko, domensko ime bbc.co.uk je trostopenjsko. Možnih je 127 nivojev, a več kot štirje so redki.

Na naslovu Network Solutions lahko najdete podatke za vsako aktivno domensko ime.


Iskanje

Ko pride prošnja do DNS strežnika, obstajajo štirje možni odzivi. DNS:

  • lahko odgovori z IP naslovom takoj, če je pred kratkim prišla podobna zahteva, saj odgovore za kratek čas shrani.
  • se lahko poveže z drugim DNS strežnikom in poskuša najti IP naslov. To lahko stori večkrat.
  • lahko sporoči: Ne vem IP naslova za dano domensko ime, vendar je tu IP naslov DNS strežnika, ki ve več kot jaz.
  • lahko vrne sporočilo, ki pravi, da je domensko ime neveljavno ali ne obstaja.


Ko računalnik želi povezati ime drugega računalnika z njegovim naslovom IP, postavi zahtevek krajevnemu glavnemu strežniku DNS. Ta ima v svoji pretvorbeni tabeli zapisano eno samo stopnjo področij. Če bi imel vse, bi imela podatkovna baza več milijonov zapisov. Vendar glavni strežniki DNS znajo vprašanje predati tistim strežnikom, ki imajo podatke o področjih za več kot le eno stopnjo.

Če npr. računalnik A želi vedeti naslov IP za »jpl.nasa.gov«, postavi ustrezen zahtevek glavnemu strežniku DNS. Ta ne ve naslova IP, ve pa, kje se nahaja strežnik, ki pozna naslove za vse računalnike, katerih ime se končuje na »nasa.gov«. Glavni strežnik preda zahtevo temu strežniku, ta pa računalniku A pošlje polni naslov IP.

Osebna orodja