DHCP

Iz MaFiRaWiki

DHCP (Dynamic Host Configuration Protocol) so iznašli pri podjetju Microsoft zaradi težav, ki so jih imeli s protokoli RARP in BOOTP. DHCP dinamično dodeljuje IP naslove iz določenega obsega in jih določi administrator. Ko je IP naslov dodeljen postaji, ne dovoli več dodeljevanja tega IP naslova drugi postaji. To preprečuje podvojevanje IP naslovov.


DHCP se sestoji iz treh komponent:

  • odjemalca,
  • strežnika in
  • protokola, ki komunicira med njima.

Večina TCP/IP implementacij ima DHCP odjemalce vgrajene v sistem. DHCP strežnik je aplikacija, ki teče na računalniku in daje usluge odjemalcem. Strežniki Windows imajo že od Windows NT nastavitve za to storitev, prav tako pa velika večina strežnikov UNIX (vključno z Linux), Novell NetWare. DHCP strežniki in odjemalci niso odvisni od platforme. Kljub temu, da je standard razvil Microsoft, je DHCP odprt standard TCP/IP.


Ključna naloga DHCP je določanje IP naslova. Mogoči so naslednji načini:

  • Ročna nastavitev: Administrator nastavi določen IP vsaki postaji na DHCP strežniku in strežnik nato posreduje ta naslov.

Ta način administrator običajno le redko uporabi. Vendar je potreben za nastavitev strežnikov, ki so preko DNS povezani s točno določenimi naslovi. Administrator bi lahko naslove nastavil tudi neposredno na vsaki postaji, toda DHCP zagotavlja, da ne pride do podvojevanja naslovov.

  • Samodejna nastavitev: DHCP strežnik zagotavlja odjemalcem IP naslove, ki se nahajajo v množici, odjemalci jih dobijo v stalno uporabo.

Samodejno dodeljevanje naslovov je pogosto ugodna rešitev za omrežja, ki imajo na voljo dovolj naslovov. Stalni naslov zmanjša DHCP promet med odjemalci in strežnikom. Tudi nadzorovanje prometa in dogajanja v omrežju je enostavnejše, saj vsi apketi z istim IP naslovov vedno pripadajo isti postaji.

  • Dinamična nastavitev: DHCP strežnik zagotavlja odjemalcem IP naslove, ki se nahajajo v množici. Odjemalci morajo periodično obveščati strežnik o uporabi tega naslova. V primeru ne odziva odjemalca, se naslov vrne v množico neoddanih naslovov.

Dinamično dodeljevanje IP naslovov popolnoma avtomatizira proces in dovoljuje administratorju največ svobode. Takšen način pa nepovabljenemu gostu v omrežju olajša dostop, saj je vključitev v omrežje enostavno, ker mu podatkov ni potrebno poznati, saj mu jih poda strežnik sam. V kolikor je v omrežju potrebna velika varnost, se DHCP ne uporablja.


VIR: http://sers.s-sers.mb.edus.si/gradiva/w3/omrezja/dhcp.html

Osebna orodja