Brezžično omrežje

Iz MaFiRaWiki

Brezžično omrežje temelji na nevodovni komunikaciji oz. radijskih komunikacijah. Prenos poteka na frekvencah 2,4 GHz ali 5,0 GHz. To sta precej višji frekvenci od tistih, ki jih uporabljajo mobilni telefoni, walkie-talkieji in televizorji. Z uporabo višje frekvence lahko prenesemo več podatkov.

Za dostop do javnega interneta potrebujemo prenosnik, dlančnik ali telefon, ki vsebuje WiFi brezžični odjemalec (večina novejših naprav ga ima že v standardni izvedbi). Ko torej vključimo npr. računalnik v bližini brezžične (WiFi) vroče točke (hotspot), nas obvesti, da obstaja možnost povezave. Izberemo omrežje in počakamo na obvestilo o vzpostavljeni povezavi. Nato odpremo spletni brskalnik, ki nas samodejno preusmeri na Info okno, kjer vnesemo svoje uporabniško ime in geslo za dostop do javnega interneta.

Brezžični odjemalec v računalniku pretvori podatke (ničle in enke) v radijske valove in jih odda z oddajno anteno. Brezžični usmerjevalnik (wireless router) signale sprejme in dekodira. Informacije pošlje v internet preko Ethernet povezave. Seveda gre tudi v obratni smeri.

Mrežni standard WiFi se imenuje tudi 802.11.

Na ljubljanski železniški postaji je možen dostop do brezžičnega interneta (VročaTočkaSi SZspot).


Postavitev brezžične mreže za domačo uporabo

Če brezžični adapter še ni vgrajen v računalnik, ga je treba pač kupiti. Ko smo ga namestili (z gonilniki vred), bi moral računalnik sam odkriti obstoječe brezžične mreže.

Če želimo povezati v brezžično mrežo več računalnikov, ki niso na mreži, potrebujemo brezžični usmerjevalnik (wireless router). To je enota, ki vsebuje:

  • vrata za priklop modema,
  • usmerjevalnik (router),
  • ethernet razdelilnik (hub),
  • požarni zid (firewall),
  • točko brezžičnega dostopa (wireless access point).

Večina brezžičnih usmerjevalnikov omogoča pokrivanje s signalom v polmeru 30 m, čeprav lahko stene in vrata zaustavijo signale. Če potrebujemo večji doseg, dokupimo t.i. repeaterje.

Če želimo, da ostane mreža privatna, se poslužimo ene od treh metod šifriranja:

  • WEP,
  • WPA ali
  • MAC. Izberemo MAC naslove računalnikov, ki jim dovolimo dostop do mreže.
Osebna orodja