BSD

Iz MaFiRaWiki

Ta članek ali del članka je v delu. Veseli bomo, če ga boste dopolnili in popravili.

Kaj pomeni to opozorilo?

BSD je družina operacijskih sistemov Unix, ki zajema FreeBSD, OpenBSD in NetBSD, nekoliko manj pa DragonFly BSD in Darwin.

Operacijski sistemi iz družine BSD imajo precej skupnih potez, saj izvirajo iz skupnih korenin. Vsi lahko tečejo na sorazmerno stari in skromni strojni opremi (npr. na računalniku s procesorjem Intel 80386 in 16 MB sistemskega pomnilnika), vsekakor pa tudi tu velja, da je novejše in zmogljivejše bolje za uporabnika.

Sistemi BSD so zanimivi za računalniške ljubitelje, programerske zanesenjake in za upravitelje spletnih strežnikov. Ker je njihova izvirna koda prosto dostopna, se lahko ob njenem preučevanju naučimo mnogo novega o delovanju sodobnih operacijskih sistemov. Vsi temeljijo na Unixu, zato je poglobljeno delo z njimi lahko odskočna deska za spoznavanje drugih, komercialnih Unixovskih sistemov. Poznavanje slednjih pa je na trgu računalniške delovne sile še zmeraj visoko cenjeno.

FreeBSD

Najbolj razširjen med sistemi BSD je FreeBSD. Skupina programerjev, ki ga razvija, šteje največ članov, zanj pa je med vsemi BSDji tudi na voljo največ literature. Podprte so naslednje strojne osnove: x86 (od procesorjev 80386 pa do Pentiuma 4 med Intelovimi procesorji, AMD Athlon), AMD64 (64-bitni AMD), IA-64 (Intelov 64-bitni procesor Itanium), Alpha ter UltraSparc. Programerske ekipe si prizadevajo za prenos na arhitekture Macintosh (procesor PowerPC), ARM in MIPS. FreeBSD izvira iz sistema 4.4 BSD-Lite. Njegovi začetki segajo v leto 1991, ko so programerji, nezadovoljni s svojim položajem pri razvoju sistema 386BSD (različica BSD za peceje z Intelovimi procesorji), zapustili skupino. FreeBSD (podobno kot Linux) razvijajo po dveh tirnicah. Prva veja (Release) je zelo stabilna in je namenjena tistim, ki prisegajo na preverjeno programsko opremo in si ne morejo (ali nočejo) privoščiti izgube podatkov zaradi morebitne nedorečenosti sistema. Druga veja (Stable) je bolj eksperimentalna in je namenjena tistim, ki živijo hitro in bi radi čim prej preizkusili novosti. Poglavitna prednost FreeBSDja pred konkurenti je visoka zmogljivost pri delu z omrežji. Zato ni čudno, da kar 2,5 milijona spletišč po svetu poganja FreeBSD.

OpenBSD

Sistem je začel razvijati kanadski programer Theo de Raadt, ki je tudi poglavitni skrbnik projekta. Pred tem je več let sodeloval pri razvoju NetBSD, a se je zaradi različnih pogledov na razvoj sistema razšel s skupino. Sledilo mu je nekaj somišljenikov. Ta skupina razvijalcev je v svet odprte kode vpeljala nekatere zamisli, ki jih imamo danes za samoumevne, npr. javni dostop do repozitorijev izvirne kode CVS. Skupina, zbrana pod zastavo OpenBSD, je kmalu postala znana po obsedenosti z varnostjo. OpenBSD spada med najvarnejše med sodobnimi operacijskimi sistemi. Zato ga nameščajo predvsem v okoljih, kjer posvečajo največjo možno skrb varnosti delovanja sistema. OpenBSD ni popolnoma brezplačen. Namestitvene cedeje moramo kupiti, iz tega denarja se namreč celotni projekt (delno) sofinancira.

NetBSD

NetBSD je operacijski sistem, ki ga lahko poganjamo na največjem številu strojnih okolij. Razvijalcem ga je uspelo prenesti na več kot 50 strojnih osnov, med katerimi je večina manj znana. Med bolj priljubljenimi omenimo strojne osnove Digital Alpha in VAX, AMD (32- in 64-bitni procesorji), Commodore Amiga, Atari TT030, Sega Dreamcast in Sony Playstation (igralni konzoli), Macintosh (procesorji PPC in 680x0), Sun SPARC in seveda Intel x86.

Osebna orodja